|
|
NOVICE
petek, 20. julij 2018, ob 12. uri, ogledov: 3188 Koča na planini Razor slavi 70-letnico| Koče | | | Gospodarska komisija | | | Planinsko društvo Tolmin | | | | Objavil(a): Manca Ogrin | | Planinsko društvo Tolmin, ki je pred dvema letoma slavnostno počastilo 120-letnico Soške podružnice SPD, letos spet beleži pomemben jubilej, 70-letnico koče na planini Razor (1315 m). Na jubilejni slovesnosti v nedeljo, 22. julija 2018, na planini Razor bo slavnostni govornik podpredsednik PZS Miro Eržen. |
Koča na planini Razor, pomembna planinska postojanka na južni strani Bohinjsko-Tolminskega gorovja, je bila zgrajena kmalu po drugi svetovni vojni in slovesno odprta v letu 1948. Ko so se po vojni ljudje z zanosom lotili obnove porušene domovine, so se z enakim žarom lotili tudi gradnje planinskih objektov. Na Primorskem so ljubitelji gora predolgo čakali, da postanejo gospodarji na svoji zemlji, saj je tuja zasedba trajala vse od konca prve svetovne vojne, ko se je pretrgal tudi stik z matično krovno organizacijo, do osvoboditve. Veselje ob priključitvi Primorske matični domovini se je odražalo tudi med planinci. Izgubljeno je bilo treba čim prej nadomestiti.
Koča na planini Razor leta 1948 izpod peresa slikarja Milana Mikuža (arhiv PD Tolmin)
Obnovitev opustošene italijanske postojanke
Po ustanovnem občnem zboru PD Tolmin leta 1946 je upravni odbor sklenil, da bodo za potrebe planincev usposobili opustošeno zidano stavbo na planini Razor, ki so jo do kapitulacije Italije uporabljali oficirji iz financarske kasarne v Tolminskih Ravnah. Stekla so razna obnovitvena, razširitvena, vzdrževalna in izboljševalna dela na planini Razor, ki so, tako kot se med dobrimi gospodarji spodobi, trajala skoraj do današnjega dne. Idej in novih potreb za izboljšave nikoli ni zmanjkalo. Za gradbene namene so takrat, v splošem pomanjkanju, zbirali material iz porušenih stavb v okolici Tolmina, delno so uporabili tudi les nekdanje kočice tržaške sekcije CAI, ki jo je leta 1933 nekoliko nižje od omenjene zidane postojanke postavila tržaška sekcija CAI. Leta 1948 je bila koča obnovljena in slovesno odprta.
Obnovljena stavba je kmalu postala premajhna. Zato je upravni odbor PD že v letu 1950 dal izdelati prve načrte za njeno razširitev. Transport gradbenega materiala na planino Razor so opravili v letu 1952. Po izkopu so zazidali temelje za shrambo, stranišča in drvarnico. Na prizidek so postavili leseno barako, ki so jo naslonili na kočo in vanjo vskladiščili material. Potem so dela začasno zastala. Društvo je namreč imelo številne obveznosti na širokem območju nekdanjega okraja Tolmin. Ko je bil ta leta 1955 ukinjen, so nastale nove razmere, v katerih so se tolminski planinci osredotočili na investicije znotraj ožjega zaledja Tolmina. Prvotni načrt razširitve koče na planini Razor je doživel še nekaj sprememb in po obsežnih pripravah se je gradnja nadaljevala. V avgustu leta 1957 so začeli kopati temelje za povečano kočo in nadaljevali z zidarskimi deli do pozne jeseni. Ob normalnem poslovanju koče je gradnja trajala še naslednja leta. 30. julija 1961 se je na velikem slavju, na katerem ni manjkala niti anhovska godba na pihala, na odprtju nove postojanke zbralo kakih 700 planincev in takratnih političnih predstavnikov. V novi koči je bilo dovolj prostora za skupna ležišča na podstrešju, štiri sobe v prvem nadstropju, večjo jedilnico v pritličju in povečano kuhinjo z novim štedilnikom. V prizidku so uredili shrambo s kletjo, pralnico, straniščem in sobo za oskrbnika.
Opustošena italijanska postojanka ob osvoboditvi leta 1946 (arhiv PD Tolmin)
Dela na objektu ne zmanjka
S kočo povezane gradbene aktivnosti so se v obdobju do leta 1970 le na videz umirile. Člani PD so vsako leto pri vzdrževanju in popravilu ceste na relaciji Ljubinj-planina Lom in dalje proti planini Razor opravili ogromno dela. Vzporedno so sodelovali tudi na delovnih akcij pri gradnji ceste v Tolminske Ravne, pomembne tudi kot dodaten dostop do koče na planini Razor. V koči so pregradili sobe v prvem nadstropju in obnovili vodovodno inštalacijo v kuhinji. Tudi od snega poškodovana drvarnica je prišla na vrsto, v njej so do leta 1972 usposobili zimski bivak.
Potres, ki je leta 1976 prizadel Posočje, ni prizanesel niti koči na planini Razor. Leta 1977 je upravni odbor PD sprejel odločitev o začetku popotresne sanacije in razširitve postojanke. Po pripravah in imenovanju gradbenega odbora so bila v letu 1979 opravili glavna gradbena dela, kot npr.: rušenje poškodovanih prizidkov koče in zidava novih, postavitev strešne konstrukcije in prekrivanje, vzidava oken in zunanjih vrat na prizidkih. Objekt je bil zunaj ometan in s tem pripravljen na prezimovanje. Prvotni zagon se je med potekom obrtniških del v naslednjih letih nekoliko umiril. Delo se je ob reševanju drugih društvenih nalog, povezanih z gradnjo ali ne, raztegnilo do leta 1984. Tudi finančne vire je bilo potrebno ob sprotnih podražitvah iskati vedno znova. Vmes je prišlo do sprememb v gradbenem odboru, ki se je ločil od gospodarskega odseka in samostojno končal začeto nalogo. Skoraj istočasno, leta 1982, se je obnovil tudi upravni odbor PD. Na svečanem odprtju obnovljene in razširjene koče 22. 7. 1984 so poudarili, da so tolminski planinci s prispevkom 11.000 prostovoljnih delovnih ur učinkovito oplemenitili razpoložljiva finančna sredstva (lastna sredstva društva, t. i. potresni kredit in sredstva PZS).
V letu 1986 je bil opravljen tehnični prevzem nove koče, ki je narekoval tudi obnovitev elektroinstalacije v starem delu koče. Leta 1987 je planinsko društvo nabavilo nov električni agregat in ob koči zgradilo garažo z novim zimskim bivakom, leto zatem pa so zamenjali lesen pod nad staro jedilnico in sobami v prvem nadstropju z betonsko ploščo (v preostalem delu stavbe leta 1993).
Rifugio Piave na planini Razor (arhiv PD Tolmin)
Varstvo okolja – temeljna usmeritev naslednjih let
V letu 1996 je društvo veliko vložilo predvsem v ureditev jedilnice in v novo streho nad drvarnico, ki jo je uničil požar. Koča na planini Razor je v slovenski akciji PZS in časopisa Delo Iščemo najprijetnejšo planinsko postojanko spet dosegla drugo mesto med sredogorskimi postojankami.
Namestitev fotovoltaičnih celic v letu 1998, kasnejše povečanje solarnega sistema za 75% (povečane potrebe!) in počasen umik dizelskega agregata so v koči na planini Razor naznanjali prihod novega obdobja, zaznamovanega z ekološko usmerjenimi ukrepi. V letu 1999 je bila izvedena temeljita gradbena in instalacijska obnova kuhinje z nabavo nove opreme. Vgradnja velikega plinskega štedilnika s plinsko postajo je omogočila hitrejšo pripravo hrane in manjšo porabo drv.
Med večje gradbene posege v koči in okolici v tem obdobju sodi popolnoma nova streha. Leta 2006 je bila izvedena večja investicija v višini 70.537,00 EUR: obloga SV fasade s ploščami, preureditev sobe na podstrešju, nova strešna kritina. Tako je bil izpolnjen eden od osnovnih pogojev za pridobitev higiensko neoporečne vode. Jeseni leta 2008 je bila koča priključena na biološko čistilno napravo, ki so jo zgradili na planini Razor zaradi njenega občutljivega položaja na vodozbirnem območju Zadlaščice. Po večletnih naravovarstvenih prizadevanjih je v letu 2013 med prvimi prejela certifikat PZS Okolju prijazna koča, kmalu pa tudi naziv Družinam prijazna koča. Oba naziva sta obvezujoča in zahtevata stalno dokazovanje in obnavljanje.
Že ob suši leta 2003 se je gospodarski odsek društva ukvarjal s pomanjkanjem vode v koči. Kljub strogemu varčevanju je bilo treba avgusta vodo dovažati od drugod, kar se je naslednja leta še ponavljalo. Star 30 kubičnih metrov velik zbiralnik predvojne italijanske postojanke ni več zadoščal, kadar se je povečanim potrebam pridružilo še sušno poletje. Leta 2009 je bil na zemljišču pred kočo zgrajen in vkopan dodaten betonski zbiralnik zmogljivosti 70 kubičnih metrov (skupna vrednost 52.457 EUR). Kmalu po zaključku investicije je društvo zanj pridobilo tudi sanitarno dovoljenje.
Obnovljeno zavetišče Globoko (foto Miljko Lesjak)
Načrtov in potreb je pri gospodarjenju v koči vsako leto na pretek: preveč za čas, ki je prostovoljnemu delu odmerjen, pa tudi za društveno malho, ki je večkrat prazna kot ne. Med večjimi investicijami ne moremo spregledati niti manjših vzdrževalnih posegov kot npr. obnovitev vodovodne, električne instalacije in sanitarij, beljenje prostorov, obnova klopi na dvorišču, ureditev prostorov za akumulatorje in skladišča, namestitev novih rezervoarjev vode na podstrešju, obnova sanitarij, izdelava varovalne ograje ob stopnišču v klet, hidroizolacija balkona in obnova oken. V letu 2013 je bila izvedena tudi temeljita obnova in prekrivanje zavetišča na prevalu Globoko v vrednosti 5278 EUR.
Stalno je treba skrbeti tudi za posek in pripravo drv, vzdrževati dovozno pot do koče itd. V zadnjih letih je bilo veliko storjenega za lepši videz okolice postojanke. Povsem nova podoba je nastala s preselitvijo zelenjavnega vrta, s postavitvijo dodatnih klopi, miz in lesene ograje ter z ureditvijo skalnjaka ob koči. V dveh večjih akcijah je bil očiščen pašnik v bližnji okolici koče in pot do ceste. Največji zalogaj zadnjih nekaj let v finančnem pogledu je bila zamenjava akumulatorjev in namestitev varčnejše razsvetljave. V letu 2014 je dolgoletnega vodja Gospodarskega odseka Jožeta Mežnarja zamenjal Darij Kenda. Trenutno vodi odsek preizkušena Nadja Leban.
Vsa prizadevanja vodijo v smeri, da se društvu zagotovi čim boljša materialna podlaga za delovanje vseh dejavnosti. Za nemoteno poslovanje koče je potrebno žrtvovati veliko prostovoljnih ur. Skoraj ne mine leto, da se njihovo število, vključno s pomočjo osebju ob koncih tedna in izrednih situacijah, ne bi povzpelo preko 3000.
V prizadevanjih za bolj uspešno poslovanje je dobrodošlo tudi stalno dežurstvo članov Gospodarskega odseka v predsezonskem in posezonskem času, takrat ko koča ni stalno odprta. Delovne akcije, visok in stalen delež prostovoljnega dela, so stalnica gospodarjenja na planini Razor. Brez njih bi poslovne rezultate velikokrat, zlasti v slabših sezonah, težko držali »nad vodo«. V letih 1996 – 2015 je kočo obiskalo 165.040 gostov (skupaj s številom neevidentiranih je številka še večja), 22.670 je bilo nočitev (od tega 4338 tujcev).
Zgodovina koče je torej dolga, razvejana in prepletena z življenjskimi zgodbami, usodami ljudi, ki so danes ali so bili nekoč tesno povezani z njo. Nekateri so se že davno poslovili. Ob takih in podobnih obletnicah njihove podobe zažarijo v naših spominih. V trenutkih omahovanja, naj nas opominja dolg, ki ga imamo do njihovih trajnih prispevkov. Le-ti so kot temeljni kamen vgrajeni v naša vsakodnevna društvena prizadevanja.
|
 Komentarji
| |
|
|
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u. |
|
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih