Na predmartinovo soboto, 9. novembra, je bilo sila živahno pred ljubljanskim Centrom slovanskih kultur France Prešeren že vse od jutra. Priprave na vrhuncu. Poskrbeti je bilo treba še za zadnje "detajle" - od postavljanja šotora, kurjenja ognja, do priprave odra in vihtenja kuhalnic, da je popoldne, ob 17-ih, ko so začeli prihajati prvi ljubitelji visokogorja, že dišalo po ričetu. Takoj je zadišalo tudi po slavju, ko se je dogajanje ob mraku preselilo v dvorano. Predsednik PD Železničar Drago Savić je spomnil, da letošnji zbor ni po naključju pod ajzenponarskim okriljem, temveč tudi zato, ker naše društvo praznuje 70. obletnico delovanja, načelnik Komisije za alpinizem pri PZS Peter Bajec - Poli pa je z navdušenjem čestital 21 novim alpinistkam in alpinistom ter še osmim alpinističnim inštruktorjem.

"Vrtati ali ne?" se zadnje čase vse glasneje sprašujejo mnogi, ki s plezalno opremo zahajajo v gore. Nekateri so svoje stališče predstavili v kolumnah, drugi na okroglih mizah, zato je bilo na dogodku, ko se je zbralo največ alpinistov na kupu, smiselno predstaviti ugotovitve, do katerih so se dokopali na komisiji za alpinizem. Smernice o vrtanju v gorah sta predstavila člana komisije Nejc Pozvek in Matic Košir, strnili pa bi jih lahko tako: "Področje je treba urediti in najti kompromis med tistimi, ki so absolutno proti vrtanju v hribih in tistimi, ki so temu bolj naklonjeni." Bržkone zato, ker je med dogodkom šlo v promet tudi že nekaj piva, je za konec iz občinstva priletela še ena politično manj korektna, češ, "kaj boste vrtali v gorah, vrtajte raje ... babe". Smeh je bil zagotovljen.

Tega ni manjkalo niti med pogovorom z Zvonkom Požgajem in Tadejem Golobom - Tedijem, ki sta se skupaj na štrik sicer navezala le enkrat v Grčiji, boljša naveza pa sta bila ob sredah zvečer, ko imamo Železničarji tradicionalno "sestanke". Radijec Aleš Ogrin nas je z zanimivimi vprašanji sprehodil čez njune duhovite odgovore. Zvonko Požgaj, ki je pri triindvajsetih letih postal najmlajši človek na svetu, ki je stopil na K2 (leta 1993) in prvi Slovenec, ki mu je to uspelo, danes pravi: "Ja, saj Zvonko je bil na vrhu, ampak za to so zaslužni tudi drugi, ki pa niso stali na njem." Tri letakasneje je, potem ko mu je K2 "skrajšal" vseh deset prstov na rokah, iz baznega tabora usmerjal Vanjo Furlana in Tomaža Humarja proti vrhu Ama Dablama, ki sta kasneje za vzpon prejela zlati cepin. "Sam sem si naredil pa repliko in jo imam doma," se je nasmehnil Požgaj, ki je bil prav vesel, da mu ni bilo treba na vrh. Tadej Golob je leta 1998 stal na Daulagiriju, kar je za nekoga, ki se s "cono smrti" zaradi višine sreča že pri 2700 metrih, kot se pošali sam, velik dosežek. No, pa je na prelomu tisočletja, leta 2000 v okviru projekta Dava Karničarja, ki je smučal z najvišje gore sveta, priplezal še na Mount Everest. "Najprej sem mislil, da bom plezal le do tridesetega leta, potem pa bom začel jadrati. Po tridesetem sem mislil, da bom plezal do štiridesetega, pri petdesetih pa sem ugotovil, da me je želja po jadranju že minila," se smeje Golob, ki še vedno najraje zarine v bolj odmaknjene kotičke, še posebej pri srcu mu je Loška stena. Nima težav s tem, če zaradi različnih razlogov obrne, pač gredo v Bovec na kavo, pravi, vendar ga vztrajnost in trma vedno priženeta nazaj pod in v steno.

"Mrak mi pade na oči, ko vstanem sred' noči, reši me edina misel, ki mi da v življenju smisel. Da odidem daleč tja, kjer se bedni svet konča, kjer sem vedno našel srečo, gledal zarjo sem rdečo. Vse do sonca pa do zvezd, svet te vodi do nebes, če imaš premalo spanja, ker na svetu je tol'k' sranja. Vse do sonca pa do zvezd, svet te vodi do nebes, z roko hitr' prim' se skale, da ti ne raznese glave!" je odmevalo v nadaljevanju večera, ko so fantje iz hišnega ansambla RiT prijeli za svoje inštrumente in se drli v mikrofone. Ne koncert, to je bil pravi trening! Tako zanje, ki so se potili ob preigravanju hitrih punkovskih in rockovskih ritmov, kot za poslušalce, ki enostavno nismo mogli stati pri miru. Evforija in norija ob sproščanju alpinistične energije, do konca!

Tako kot ričet je med več kot 250 obiskovalci počasi pošlo tudi več kot 350 dobitnic - srečk, ki so prav vsem prinesle dobitek. Največji hazarderji na srečelovu so prišli iz domačih vrst, vsekakor pa ne igre na srečo, ne dogodka v celoti, ne bi bilo brez sponzorjev in prijateljev odseka, ki so primaknili darila in evre. Hvala!

Od tu naprej je sledil žur do jutranjih ur! In veliko zadovoljstva ob opravljenem delu. Brez plače, a s podobnim plačilom kot ga "prejmejo" osvajalci najvišjih vrhov, ki bo najbolj pridne ferajnovce gotovo bogatilo še dolgo. No, vsaj do organizacije naslednjega zbora. "Koliko je alpinističnih kolektivov? 48? Čez toliko let bomo spet organizirali zbor alpinistov," je zaključil Rok Zaletel - Željo.

Hvala vsem, ki ste bili z nami!

Zapisala: Franja Žišt

Vir: AO Železničar